Pozdravljeni!
Pred kratkim sem zasledil ta forum in si nekako ne morem pomagati, da ne bi napisal tega fotopisa.
Čez praznike sem se odpravil v Bled in kot nekdo, ki se zanima za stare gozdarske žičnice, sem seveda mogel prehoditi peš pot ob lepo ohranjeni Pantzovi žičnici v Blatnem grabnu.
Ta žičnica je najstarejša še ohranjena žičnica v Evropi, zgrajena je bila leta 1882. Spodnja postaja je tik ob cesti Bled - Bohinj. Naprava je samotežna nihalka na eni nosilni vrvi, ter z izogibališčem (beksel) vzdolž trase. Teža s hlodi napolnjenega vozička zgoraj, je povlekla prazen voziček iz spodnje postaje proti vrhu. Zaradi težavnega terena na tem področju, je bila zgraditev žičnice pravo genialno delo. Nastopili sta predvsem dve težavi:
- zaradi terena je morala biti trasa žičnice lomljena
- izogibališča ni bilo moč zgraditi točno na sredini trase
Nato je Lambert von Pantz (po katerem se žičnica imenuje) dizajniral žičnico z izogibališčem ki reducira lomljenost trase. Največji problem pa je bil, kako izvesti srečanje obeh vozičkov, ki ni na sredini trase. Pantz je prišel na genialno idejo. V zgornjo postajo je vgradil koničast navijalni boben v obliki prisekanega stožca. Vrv se je navijala tako, da sta se vozička srečala natanko v izogibališču in ne na sredini trase (če bi bil navijalni boben valjast).
Žičnico so uporabljali vse do leta 1964, sedaj pa je pod okriljem Tehniškega muzeja Slovenije. Višinska razlika med spodnjo in zgornjo postajo je približno 300m, dolga pa je 660m.
Najprej nekaj slik spodnje postaje, ki sem jih napravil že konec lanskega leta:
Pogled iz bohinjske strani:
Še nasprotna stran:
Vrvi so še vedno napeljane:
Pritrjenost nosilne vrvi:
Na info tabli je nekaj več o Lambertu von Pantzu:
Od znotraj. Voziček je postavljen tako na spodnji, kot tudi zgornji postaji:
Smerokaz pred potjo (nahaja se na odstavni niši nekaj metrov vstran od spodnje postaje žičnice):
Dne 3.5.2012 pa sva z mojo drago začela pot. Bilo je oblačno, vendar ni kazalo na dež. Ker mi je bilo rečeno, da je pot strma ter zna biti spolzka, sva upala da naju ne bodo ujele padavine.
Na nekaterih delih še je v tem času ogromno listja in zato je pot dokaj težavna. Nekateri deli poti so široki le kakšnih 30 cm, spodaj pa je strmo pobočje. Če se kdo odloči za pohod, naj bo primerno obut!
Slikano nekje na 3/4 poti pred izogibališčem:
Pogled nazaj na delu poti, kjer je pešpot že lepša:
Naenkrat se prikaže izogibališče (beksel):
Slikano navzdol proti spodnji postaji:
Proti vrhu pa se že vidi zgornja postaja:
Še notranjost izogibališča:
Po kratkem počitku za fotografiranje, pa sva nadaljevala pot:
Na nekaterih delih je ograja (oz. vsaj naj bi bila ograja):
Čez nekaj časa pa zagledava zgornjo postajo:
Slikano navzdol:
In končno sva prispela na vrh:
Notranjost zgornje postaje:
Kolesa vozička so bila dvoutorna, da se je na postajah zgoraj oz. spodaj ter na izogibališču, zapeljal na pravi tir:
Koničast navijalni boben:
Zgornja postaja še od zunaj:
Iz smeri, iz katere je slikana tale fotografija, so prevažali hlodovje iz Jelovice:
Končno je posijalo sonce tako kot treba. Še ena iz zgornje postaje pred odhodom:
Ter navzdol:
Na poti sem slikal še v dolino:
Ob prihodu navzdol, sem naredil še nekaj fotk spodnje postaje:
In tako je bilo konec super izleta. Če vas te stvari zanimajo, toplo priporočam pohod. Naprava je odlično ohranjena in zelo lepo se da videti genialne zamisli tistega časa. Šele ko enkrat prehodiš to pot se začneš zavedati, kako napredno mišljenje je bilo potrebno, da so postavili žičnico na tako težak teren...
NEJC